Outsourcana radovednost
Esej o tem, zakaj je pametno včasih ne vedeti vsega
Če raje poslušaš kot bereš, sem pripravila zvočno različico tega zapisa – poslušaš jo lahko s klikom na gumb za predvajanje zgoraj.
V svojih štirideset-in-nekaj-letih sem postala precej izbirčna. Ne le pri hrani, knjigah, času za počitek in energiji, ki jo namenjam meni dragim ljudem, ampak tudi pri tem, kam usmerjam svojo raziskovalno radovednost. Ugotovila sem, da je radovednost kot energija – omejena, dragocena in vredna premisleka o prioritetah. In da ni nujno, da sem radovedna do vseh reči v življenju, pa si še vedno lahko mirno rečem radovednica.
Rada raziskujem, sprašujem, primerjam, preizkušam – ampak vedno manj na tistih področjih, kjer mi srce ne dvigne utripa navdušenja.
Ena takšnih je kozmetika oziroma, natančneje, nega kože. Seveda nisem brezbrižna do svojega telesa, niti si ne lažem, da v ogledalu ne opažam sprememb, ki jih prinaša čas. A preprosto nimam več potrpljenja, da bi se poglabljala v vse plasti informacij, ki jih ponuja ta svet: v sestavine z imeni, ki zvenijo kot stranski učinki zdravil, v tretmaje z napravami, ki izgledajo kot bi jih razvili v laboratoriju za vesoljske misije, in nasvete, ki se izključujejo vsakih pet minut.
Ne zmorem več. In iskreno – tudi nočem. Diplomatsko bi rekla, da za to nimam časa, če pa sem čisto odkrita: že sama misel na raziskovanje tega področja mi dvigne pritisk.
Nevednost po izbiri
Za nekatere stvari v življenju sem si preprosto dovolila ostati nevedna. In presenetljivo – to me pomirja. Sliši se skoraj heretično v času, ko se od nas pričakuje, da smo strokovnjakinje za zdravje, prehrano, odnose, jutranje rutine, samopomoč, vzgojo – in vsaj dvakrat na dan še za nego kože.
Ko sem pred slabima dvema mesecema v podkastu Herera1, ki ga urejam in vodim, gostila dermatologinjo in vplivnico, ki se je iz čiste raziskovalne strasti prelevila v pravo poznavalko kože v perimenopavzi, sem dojela, da je morda res čas, da svojo vsakodnevno rutino malce posodobim.
Moja rutina je bila zadnja leta... recimo ji nostalgično osnovna. Po priporočilu dermatologinje sem začela redno uporabljati nekaj osnovnih izdelkov, a brez analiziranja sestavin. Nisem guglala razlik med kislinami in encimi, ker mi že ob sami besedi eksfoliacija pade mrak na oči.
Klic po navodilih
Namesto da bi izgubljala večere v brskanju po forumih in lepotnih podkastih, sem naredila edino pametno stvar: pocukala sem za rokav svojo prijateljico Meto. Žensko, ki po letih raziskovanja, testiranja, primerjav in strokovnega potapljanja v kozmetične globine obvlada slalom med parabeni, sulfati in najnovejšimi trendi, ki jih narekujejo odkritja korejskih znanstvenikov, zapakiranih v prikupne objave spletnih vplivnic.
Povedano po domače: svojo energijo in radovednost sem uspešno outsourcala.
»Nočem veliko izdelkov,« sem ji rekla. »Nekaj za kožo mojih let. Naj bo preprosto, cenovno vzdržno in brez posebnih navodil za uporabo ob katerih bom morala narediti še kakšen doktorat, da jih bom razumela.«
Meta je vedela, kaj potrebujem še preden sem ji »strokovno« predala svojo listo želja. Seznam izdelkov sem dobila naslednji dan. Z njim sem zakorakala v novo rutino - in še isti večer sem se znašla pred ogledalom z občutkom, kot da sem se prijavila na tečaj, ki se ga bom udeležila le pod pogojem, da mi ni treba odpreti učbenika.
To so te preklete bližnjice. Ko že misliš, da si se razbremenila občutka, da si lenobno predala nalogo drugi osebi, te ujame kombinacija navdušenja in rahle sramote - ker dojameš, da tudi tukaj, tako kot pri preprostih vajah za medenično dno, veš precej manj, kot si si predstavljala. Prebirala sem Metina navodila, zaporedje nanosov in se sama sebi zdela tako prekleto nevešča.
Mikrodrama pred ogledalom
Na moji kopalniški polički je zdaj manj izdelkov kot prej - a še vedno preveč, da bi zjutraj in zvečer delovala povsem lahkotno. Včasih me pogled nanje spomni na tiste male obroče v trgovini z železnino - vsi se zdijo uporabni, a niti približno ne vem, čemu so namenjeni.
Ko zjutraj nanesem moj novi serum, me zagrabi val podvprašanj: sem ga nanesla premalo ali preveč? Sem ga dovolj nežno vtrla v kožo, se ga sploh vtira, ali ga je treba samo pustiti? Se sme s kapalko dotakniti kože na obrazu? Je bolje, da ga nanesem med dlani? Gre lahko tudi okoli oči? In predvsem: koliko časa naj čakam, da se posuši, preden nanesem naslednji izdelek?
To so te misli, ki me ujamejo vsakič, ko preskočim kak korak. Tako je, če te svet celo življenje prepričuje, da moraš vse narediti sama - in, če ti pri tem ne uspe, si si, seveda, kriva sama.
Izumirajoča vrsta: ženska brez nadgradenj
Ob vsem tem sem vmes še ugotovila, da sem se povsem nevede znašla v majhni, hitro izginjajoči se skupnosti žensk, ki nismo nadgrajene. Nimamo botoksa, filerjev, liftingov ali bleščečih selfijev pod popolno kopalniško svetlobo. Tiste, ki ne sledimo TikTok trendom spretnih vizažistk, ker nas že beseda »konturiranje« spomni na topografski zemljevid. In zato vemo, da smo na čisto napačni strani kozmetičnega sveta.
In kljub vsemu - ali prav zaradi tega - sem vseeno zadovoljna s tem, kar vidim. Vsaj, če se ne postavim pod določene kote svetlobe, ki mi v zadnjem času moj vrat pokažejo v povsem novi luči. Takšni, v kateri se - iz meni neznanih razlogov - spreminja hitreje kot moje mnenje o politiki. Predvsem pa je njegov odsev vse bolj časovno neujemajoč s preostalimi delom nadstropje višje.
Mladost kot vibracija
Tisto, kar me je v resnici presenetilo - in kar me še vedno vsak dan na novo osupne - je, da občutek mladosti, ki nima nobene veze z videzom. Mladost je zame vibracija. Je tisti notranji občutek, ki ga ohranja radovednost. Ko te še vedno marsikaj zanima in po svetu korakaš z iskricami v očeh. Ko iščeš, sprašuješ, poslušaš in nisi nikoli utrujena od vprašanj.
Razen, če te kakšna ženska vpraša o tvoji kozmetični rutini.
Ironično je, da sem ravno na področju, kjer bi morda radovednost najbolj koristila, svojo – zavestno – obesila na klin. Ne iz ignorance, ampak iz želje po poenostavitvi. In veš kaj? To je čisto v redu. Ne moreš iti radovedna do vsega. Lahko pa si iskrena, kje si si zavestno prihranila energijo. In to v teh letih pomeni veliko.
Ravno v tem paradoksu - med željo po raziskovanjih in potrebo po miru – sem našla nekaj tolažilnega. Da ni treba vsega vedeti. Da nekaj lahko deluje tudi, če ne razumeš vsake podrobnosti. In da se mladosten občutek morda res ne skriva v novi kremi za obraz - ampak igrivi hudomušnosti, s katero začneš dan.
Iz arhiva radovednih duš
Če ti je bil današnji zapis všeč, spodaj puščam še nekaj utrinkov iz arhiva – ker imajo dobre teme to navado, da se rade vračajo v različnih preoblekah. In prav je tako - ponujajo dodatne uvide, nove kote gledanja in prostor za tisto tiho, a ob enem najlepše samoraziskovanje.
V 9. epizodi Herera podkasta sem gostila dr. Niko Juriševič Dolinar, zdravnico, ki opravlja specializacijo iz dermatovenerologije (to je veja medicine, ki se osredotoča na odkrivanje in zdravljenje bolezni kože, las, nohtov in spolno prenosljivih bolezni), in Tiko Hribar, ekonomistko, ki je ljubezen od raziskovanja nege kože postavila v svoje poslanstvo. Danes prek profila @tixibeauty izobražuje svojo skupnost o vsem, kar je povezano z nego kože na obrazu in telesu.