Nasveti za življenje, ki pridejo prepozno (1. del)
19 nasvetov, ki bi jih dala mlajši sebi
Če raje poslušaš kot bereš, sem pripravila zvočno različico tega zapisa – poslušaš jo lahko s klikom na gumb za predvajanje zgoraj. Drugi del zapisa lahko prebereš tukaj.
Pred nekaj dnevi sem naletela na star album fotografij. Gledala sem sebe pri desetih, štiriindvajsetih, petintridesetih letih. Vsaka različica mene je imela svoje skrbi, svoje sanje, svoje drobne in velike zmage, svoje poraze.
Pogled se mi je ustavil na tisti trideset-in-nekaj-letnici, ki je iz fotografij v moji roki strmela z napol samozavestnim, napol zaskrbljenim pogledom.
Kako zelo sem si želela seži skozi čas in ji reči: »Draga moja, sprosti čelo. Karkoli te trenutno skrbi, tega se čez pet let ne boš več spomnila.«
Pri tridesetih porabiš preveč časa za napačne skrbi. In definitivno premalo časa zase. Skrbiš, ali si za svoja leta na »pravem« mestu. Ali ljudje mislijo, da si na »pravem« mestu. Slediš nevidnim smerokazom za poti, ki so jih postavili drugi, in v sebi čutiš, da nekaj manjka in da so ti te poti tuje.
Pri 35 letih si na prelomnici – nisi več tako mlada, da bi svoje napake opravičila z neizkušenostjo, a še vedno ne dovolj modra, da bi znala z lahkoto poiskati dobre odgovore na vse izzive.
Nekoč sem verjela, da bom pri 35 letih razumela, kako delujejo davki. Da bom z lahkoto izbrala pravo kremo za obraz. Da bom razumela moške. Hej, da bom razumela sebe.
Namesto tega sem se še vedno prevečkrat znašla v stranski vlogi v filmu svojega življenja – kot neka epizodna junakinja, ki se ob robu dogajanja ukvarja s tem, ali je dovolj dobra, namesto da bi končno stopila v soj žarometov in igrala glavno vlogo.
In potem pride tista neprijetna resnica, ki ti je nihče zares na glas ne pove: nihče ne ve, kaj dela. Še posebej pri 35 letih.
Ko sem v roki držala fotografijo sebe pri nekaj-čez-trideset, sem si želela, da bi ji lahko prišepnila na uho: "Nehaj tako nestrpno hiteti skozi življenje. Ne ustavljaj se pred mimobežnimi stvarmi in nepomembnimi odločitvami. In predvsem – nehaj igrati stransko vlogo v lastnem filmu. Stopi pod žaromet in odigraj svojo glavno vlogo, ker, draga moja, ta film se predvaja samo enkrat."
Tako se je rodil ta seznam – ali bolje rečeno, intimno pismo sebi.
Morda boš v njem našla tudi kakšno misel zase. Ker ne glede na vse razlike med nama, obstajajo nevidne niti strahu, upanja in prikupne zmedenosti, ki naju povezujejo.
In ker je življenje kot ples – včasih eleganten valček, včasih kaotičen freestyle – sem vsakemu nasvetu dodelila glasbeno podlago. Klikni na povzavo pod vsakim nasvetom, zavrti si glasbo, ko boš razmišljala o zapisanih besedah. Morda boš v njih našla svoj ritem.
9 stvari, ki bi jih prišepnila sebi pri 35-letih (če bi se seveda poslušala)
#1 Nihče ti ne bo dal dovoljenja, da živiš življenje, kot ga želiš živeti ti
Ne čakaj, da boš boljša, pripravljena, da boš končno odprla tisti spletni tečaj, za katerega si pustila pol plače in zdaj sameva v tvojem e-nabiralniku. Ne čakaj, da se bo pojavil nek nevidni življenjski birokrat z žigom in ti rekel: "Čestitamo, zdaj lahko postaneš to, kar si!"
Ne čakaj na pravi trenutek. Ne bo ga.
Nihče ti ne bo uradno potrdil, da lahko pustiš službo, ki te izčrpava. Nihče ti ne bo podelil certifikata, da lahko ljubiš, kar in kogar hočeš. Nihče ne bo prišel s seznamom pravil, ki ti bo povedal, kako biti srečna – to moraš napisati sama.
In ko boš enkrat nehala čakati, ko boš preprosto začela živeti? Najprej bo okoli tebe malo otroškega cepetanja in neodobravanja. Ljudje, ki te obkrožajo, bodo zmedeni.
Ampak potem bo prišlo tiho občudovanje. In na koncu – tvoja svoboda.
#2 Svojega glasu ne boš našla v tišini, ampak v govorjenju
Na neki točki boš verjela, da je bolje molčati, dokler ne boš imela nečesa res pametnega za povedati. Da je bolj varno počakati, da najprej vse premisliš, da se prepričaš, da izpiliš vsak stavek. Mislila boš, da bo prišel trenutek popolne gotovosti, ko se boš končno počutila pripravljeno, a ta trenutek nikoli ne pride.
Življenje ne deluje tako.
Svoj glas najdeš tako, da ga uporabljaš – da govoriš, pišeš, se zmotiš, padeš in se pobereš. Modrost ne pride iz tišine, ampak iz izkušenj. Iz tega, da svoje misli prepletaš v pogovoru, v pisanju, v deljenju.
Zato povej svoje mnenje, tudi če se ti ob tem zatrese glas. Zapiši besede, tudi če se ti zdijo nerodne in jih boš kasneje popravila. Povej šalo, četudi ne bo najbolj smešna. Tvoj glas je kot stegenska mišica. Če ga ne treniraš in uporabljaš, uplahni. In ostane tišina, v kateri namesto tebe govoril nekdo drug.
#3 Ne boj se biti sama
»Kako si lahko sama, če imaš sebe,« je v knjigo Osebno zapisal Miha Mazzini. In, če obstaja stavek, ki bi si ga morala vtisniti v spomin, je to ta stavek.
Nekaj časa boš prepričana, da je biti sama nekaj, kar moraš skriti. Da so tihi vikendi in prazno stanovanje dokaz neuspeha, nekakšna družbena kazen za to, da nisi bila dovolj hitra pri iskanju partnerja ali dovolj zabavna, da bi si nabrala impresiven krog prijateljev. Da si očitno nekje zavila s poti, se izgubila v slepi ulici in zdaj sediš tam – brez pravega kompasa, brez večernega načrta in brez sporočil v telefonu, ki bi te vlekla ven.
Ampak potem boš nekega dne ugotovila, da je biti sama nekaj povsem drugega kot biti osamljena. Da je čas, ki ga preživiš sama, nekaj, kar si lahko izbereš, ne nekaj, kar ti je vsiljeno.
Biti sama pomeni, da ti je v tvoji družbi v redu. Da lahko sediš v tišini, ne da bi panično iskala zvoke, ki bi jo zapolnili. Da ti ni treba polniti tišine z nepomembnimi pogovori. Da je to, da greš sama na kavo, znak samozavesti, ne obupanosti.
Da lahko greš sama v kino, brez občutka, da se ljudje sprašujejo, ali si zapuščena vdova ali samo nekdo, ki uživa v filmu brez nepotrebnega šepetanja na sosednjem sedežu.
Biti sama pomeni, da ne potrebuješ drugih, da bi definirala svojo vrednost. Da ne potrebuješ sobotnih večerov, polnih dvomljivih sogovornikov, samo zato, da dokažeš, kako družabna si.
Ko znaš biti v miru sama s sabo, ne boš več dovolila, da kdorkoli vstopi v tvoje življenje samo zato, da bi zapolnil praznino.
Ljudje, ki bodo prišli, bodo tvoj svet naredili bogatejši, ne pa glasnejši samo zato, da bi pregnali tišino.
#4 Tvoji starši so samo ljudje
Eden največjih prehodov v odraslost ni nakup prvega kavča, ampak spoznanje, da tvoji starši niso niti vsevedni junaki s popolno življenjsko strategijo niti hudobneži, ki jim je v veselje kritizirati in razstavljati tvoje življenjske odločitve na prafaktorje.
Spoznala boš, da niso imeli skritega fascikla z odgovori na vsa tvoja vprašanja in dileme, ki te pestijo danes. V resnici so večino časa, tako kot ti zdaj, improvizirali – s slabimi kartami v roki in upanjem, da jih bo življenje spustilo skozi brez prehudega preverjanja in z manj tvojih očitajočih pogledov.
Spoznala boš, da so bili – tako kot vsi drugi – samo ljudje, ki so po najboljših močeh skušali furati starševstvo, instinktivno in s kupom podedovanih slabih praks in absolutno brez priročnika, kako biti boljši. Da so se trudili, včasih zadeli, včasih zgrešili, in da so predvsem upali, da delajo najbolje, kar lahko.
Ko jih začneš gledati skozi to prizmo, se nekaj v tebi spremeni. Morda prekineš krog obsojanja. Morda jih končno vidiš kot ljudi, ki so v istem kaotičnem plesu življenja kot ti.
Ali pa vsaj dojameš, da ne boš v nedogled čakala na njihovo odobravanje, preden začneš sprejemati odločitve zase.
#5 Tvoja kariera ni tvoja identiteta
Dolgo boš verjela, da je tvoje delo tisto, kar te definira. Da sta tvoja izobrazba in naziv tvoja osebna izkaznica za odraslost. Da boš, ko boš končno dosegla tisto magično stopničko – napredovanje, prehod v podjetništvo, priznanje, ki bo krasilo tvojo steno – začutila popoln mir, kot da si končno nekdo.
Potem boš ugotovila, da tvoja kariera ni tvoja osebnost. Da tvoj e-poštni podpis ne povzema vsega, kar si v življenju. Da nisi število projektov, ki jih imaš za pasom, in da tvoj LinkedIn profil ni tvoje pravo ogledalo.
In če se vse sesuje – če služba izgubi smisel, če narediš napako, ki te veliko stane, če ostaneš brez dela – to ne pomeni, da si izgubila sebe.
To je priložnost, da se vrneš k sebi in se zaveš, da si veliko več kot delo, ki ga opravljaš. Da si nekdo, ki mu srce poskoči, ko sliši svojo najljubšo pesem, da se nasmehneš, ko ob vožnji s kolesom čez mesto ujameš vonj tvojih najljubših rož, da obožuješ ričet samo zato, ker ti ga je skuhala mlajša sestra in da, ko zvečer zaspiš, komaj čakaš jutro, ker boš najprej videla ob sebi obraz osebe, ki jo imaš najraje na svetu.
Kariera je pomembna, smiselno delo pa še bolj.
Ampak če ne znaš odgovoriti na vprašanje »kdo si?«, ne da bi v isti sapi povedala, kaj delaš, je čas, da se s seboj resno pogovoriš.
#6 Ljudje, ki te bodo res imeli radi, te bodo imeli radi brez pridržkov
Dolga leta boš poskušala biti prava verzija sebe za različne ljudi. Želela boš ugajati vsakemu in vsem. Morda boš pogoltnila kakšno misel, da ne bi koga užalila. Morda se boš nekoč znašla na večerji, kjer boš kimala ob pogovoru o nečem, kar te niti malo ne zanima – samo zato, da ne bi delovala nezainteresirana.
Ampak potem boš nekega dne spoznala nekaj ključnega: ljudje, ki te imajo resnično radi, ne potrebujejo tvoje filtrirane verzije. Ne marajo te zato, ker vedno najdeš pravo besedo, ker si vedno popolno urejena ali ker se trudiš biti takšna, kot se pričakuje.
Radi te imajo, ko imaš slab dan, ko si nenaspana in ko tvoji lasje že teden dni niso videli šampona. Ko si nerazpoložena, ko ti je vsega dovolj in greš raje domov, kot da bi se pretvarjala, da uživaš. Marajo te, ker jih tvoja prisotnost ne izčrpava, ampak napolni.
Tisti, ki te imajo radi samo, če si prilagojena, umirjena, če ne postavljaš preveč vprašanj in nikoli ne zmajuješ z glavo? No, oni v resnici ne marajo tebe – marajo idejo o tebi, ki so si jo ustvarili v svojih glavah.
Tisti pravi ljudje bodo ostali. In njih ne bo treba prepričevati, da si vredna ljubezni. Oni to že vedo.
#7 Ne potrebuješ dovoljenja, da se spremeniš
Ljudje imamo radi kontinuiteto. Radi imamo predvidljivost. Radi imamo predale in škatljice, kamor postavimo razmetane misli.
Če si bila ti vedno tista, ki je sovražila jogo, torej boš do konca življenja sovražila jogo.
Potem se zgodi nekaj nepričakovanega.
Nekega dne sediš v položaju lotosa, na uri joge, na katero te je zvlekla prijateljica in ugotoviš, da je joga najboljša stvar, ki se ti je zgodila. Ti si bila vedno tista, ki je pila kavo brez mleka, torej bo vsako naročilo kapučina razlog za svetovni šok in padec vseh borznih kazalcev.
In veš kaj? Ljudje imajo pravico biti presenečeni. Ti pa imaš pravico spremeniti svoje mnenje.
Lahko nehaš jesti meso in potem začneš znova. Lahko si 20 let prepričana, da si nočna ptica, pa se ti kar naenkrat ob 21:30 zaprejo oči, kot kot da so se v hipu spraznile tvoje baterije. Lahko se vsako leto znova izumiš – in to ne pomeni, da si bila prej zmedena. To pomeni, da si živa.
Nekega dne boš ugotovila, da stvari, ki so te nekoč osrečevale, zdaj komajda prenašaš. Da se s prijatelji iz nekdanjih dni razhajaš kot ladje v megli. Da tvoj najljubši lokal zdaj posluša glasbo, ob kateri si nekoč prisegla, da jo boš poslušala in nanjo plesala do smrti – in zdaj si tam, tiho trpiš in razmišljaš, če je to morda znak zgodnjega staranja.
To je ok.
Ne potrebuješ dovoljenja, da prerasteš stare verzije sebe. Da rečeš ne nečemu, kar ti je nekoč pomenilo vse. Da začneš znova – tudi če tvoja pretekla verzija zmajuje z glavo in pravi: "Resno? Ti?"
Življenje ni pogodba, ki jo podpišeš pri dvajsetih in ostane nespremenjena do konca. Je bolj kot osnutek, ki ga vedno znova dopolnjuješ.
#8 Dolgčas je včasih znak, da si končno na pravem mestu
Večino življenja boš živela v prepričanju, da je akcija znak, da živiš pravilno. Da mora biti vsak tvoj dan napolnjen z dogajanjem. YOLO1 v vsej svoji veličini. Slavila boš občutek izčrpanosti v petek popoldan, ker je to dokaz, da se ti je cel teden dogajalo na polno.
Ampak potem boš nekega dne – nekje okoli 35 ali 40 leta (če boš srečna, prej) – spoznala nekaj šokantno neverjetnega.
Konstantna drama, neprestano hitenje in adrenalinski kaos niso znak, da si na pravi poti. So znak, da si preobremenjena.
Takrat se bo zgodilo nekaj čudnega. Znašla se boš v obdobju brez kaosa. Brez nenehnih kriz. Brez občutka, da moraš vsakih pet minut rešiti svet. Brez e-sporočil s tremi klicaji in rdečo zastavico.
Najprej te bo ujela panika.
Kaj to pomeni? Stagniram? Sem postala dolgočasna, nerelevantna, še huje ... nepotrebna?
Ko se bo umirilo tvoje srce in bodo možgani nehali noreti, boš prepoznala resnico, ki se skriva za tem: malo dolgčasa pomeni, da si si ustvarila življenje, kjer ni več nenehnega in absolutno nepotrebnega stresa. Kjer ni vsak teden novega scenarija za dramo. Kjer se stvari odvijajo umirjeno.
In to ni slabo.
To ne pomeni, da si izgubila svoj žar ali da je čas za drastično spremembo. To pomeni, da si prišla do točke, kjer ne rabiš več dokazovati, da si vredna.
Dolgčas je običajno samo drugo ime za mir.
#9 Nežnost ni nevarna
Dolgo boš verjela, da je nežnost znak šibkosti. Da je svet narejen za ljudi, ki so odločni, trdni, malo cinični, definitivno sarkastični in nujno prebrisani. Da če boš preveč odprla svoje srce, bo prej ali slej prišel nekdo z blatnimi čevlji in ga poteptal.
In veš kaj? Morda se bo to res zgodilo.
Ampak to boš preživela. In ob tem spoznala, da nežnost ni tisto, kar te naredi ranljivo. Nežnost je nekaj, kar zahteva pogum. Nežnost pomeni, da si upaš biti topla v svetu, ki ceni hladnost. Da ne zapiraš srca samo zato, ker te je nekdo nekoč prizadel. Da si upaš poslušati, čutiti, ljubiti, biti.
In čeprav bo včasih težko, prekleto težko, boš ugotovila, da so tisti, ki znajo in si upajo biti nežni – do sebe, do drugih, do sveta – največkrat tisti, ki so v resnici najmočnejši.
To je prvih devet nasvetov, ki bi jih prišepnila sebi pri 35 letih. Devet drobnih resnic, devet opomnikov, da življenje ni linearna pot do razsvetljenja, ampak bolj vlak smrti – včasih uživaš v razgledu, včasih ti želodec skoči v grlo, včasih čutiš metuljčke, včasih ti je preprosto slabo od vseh ovinkov.
V skoraj pol stoletja svojega življenja sem ugotovila nekaj ključnega: preveč se ženemo, preveč analiziramo, preveč skrbimo in imamo absolutno prevečkrat potrebo po popolnem nadzoru vsakega trenutka.
In potem se zgodi nekaj nepričakovanega – ugotoviš, da nihče, ampak res nihče, ne ve, kaj hudiča počne. Da je dolgčas včasih znak, da si končno na pravem mestu. Da nisi svoj LinkedIn profil. In da se najboljši trenutki zgodijo, ko ne čakaš na dovoljenje, da jih živiš.
Ampak to še ni konec. Ostalo mi je še deset nasvetov – o tem, zakaj utrujenost ni sinonim za uspeh, zakaj moraš včasih sama sebe rešiti pred sabo in zakaj bi morala poslušati starejše ženske.
O vsem tem v drugem delu, naslednji teden. Do takrat pa – vzemi še eno kavo, sprosti čelo, zapleši na svoj najljubši komad in si zapomni: ta film imaš v svojih rokah.
Drugi del nasvetov za življenje, lahko prebereš tukaj.
YOLO - you only live once ali samo enkrat se živi