Radovedno o ljubezni do sebe

Esej o tem, kako sem si nepričakovano postala všeč

Fotografija: Mimi Antolović

Če raje poslušaš kot bereš, sem pripravila zvočno različico tega zapisa – poslušaš jo lahko s klikom na gumb za predvajanje zgoraj.

---

Dolga leta sem mimo lokalov in restavracij, ki so po mojem mestu posejani kot iglice na ježkovem hrbtu, hodila z vojaško natančnostjo.

Če so na njihovih vrtovih sedeli fantje in kasneje moški mojih let - kar se je, glede na gostoto lokalov in njihovih najzvestejših obiskovalcev, dogajalo precej pogosto - sem razvila poseben taktični manever: pogled v drugo smer. Ne zato, ker bi bila na posebni misiji in sem skušala skriti svojo identiteto. V resnici sem skrivala le svoj profil.

Natančneje - moj nos.

Moj nos je družinska dediščina, predana iz roke v roko (ali bolje rečeno, iz nosu v nos), od mojega pokojnega dedka na mamo, od mame meni. Nos, ki sem ga v svojih najstniških letih videla kot monumentalno strukturo, ki bi prejemala svetovne arhitekturne nagrade za svoje inovativne oblike, medtem ko sem si jaz želela, da bi bil čim manj viden in diskreten. Recimo, kot tiste skoraj nevidne mini verzije nosov, ki so jih imela dekleta iz oglasov in naslovnic ženskih revij, ki smo jih kot najstnice listale v svojih sobah.

Neštetokrat sem si predstavljala možnosti, kako bi svoj nos lahko skrila - ga zavila v šal ali kar v šotor in ga kot največjo skrivnost pokazala le redkim izbrancem. Toda življenje ni katalog modnih dodatkov, še manj pa hipnih telesnih prilagoditev (te so z leti postale vse bolj dostopne in sprejemljive, z njimi pa je - zanimivo - ugašala tudi moja želja po spremembi).

Leta sem nase gledala skozi to ozko režo neprizanesljive kritike in si kot profesorica z ostrim rdečim flomastrom, ki brez usmiljenja podčrtava slovnične napake, izrisovala vse pripombe, poglede in šepetanja za mojim hrbtom. Gotovo se jih, seveda, več zgodilo v moji glavi kot v resnici.

Ni šlo samo za nos, seveda. Ko enkrat začneš naštevati napake, teh nikoli ne zmanjka.

Od rahlo povešenih ustnic, ki so mi dajale videz nenehne jeze tudi takrat, ko sem bila čisto dobre volje, do ene od obrvi, ki je bila vedno rahlo ponosno dvignjena kot da ima za vsako stvar posebno mnenje. Vse je bilo pod drobnogledom. In jaz sem bila inšpektor, sodnik in kazen v eni osebi.

In potem, popolnoma nepričakovano - kot da bi se zbudila v drugem svetu - sem začela svoj odsev gledati drugače.
Ni se zgodilo naenkrat.
Prišlo je kot tiho zavedanje, ki pride med dvema sprehodoma na Rožnik. Opazila sem, da se ne opazujem več na isti način.

Nekega jutra sem stala pred ogledalom in se zalotila, kako namesto da bi iskala napake, vidim sebe in na sebi zemljevid mojega življenja. Videla sem dedkov nasmeh, mamin pogled, tisto tanko, neprecenljivo nit, ki me veže na vse, kar je bilo pred menoj. In namesto, da bi si želela spremembe, sem se v tistem trenutku, morda res prvič zares, počutila doma.

Ta občutek me je presenetil. Ta lahkotna ljubezen do sebe, ki danes živi v meni, se zdi kot nepričakovano darilo. Kot bi mi ga nekdo podtaknil med spanjem. In vendar vem, da se to ni zgodilo čez noč.

V resnici sem se na to pripravljala leta. To je rezultat desetletij notranjih mini premikov, majhnih odločitev, drobnih trenutkov, v katerih sem si dovolila biti bolj ali manj prijazna do sebe. Z vsakim prijaznejšim pogledom v ogledalo in z vsakim korakom proti soncu, namesto v senco.

Ljubezen do sebe se ne zgodi z enim klikom, še manj pa z ogledom motivacijskega TikToka, ki je navdušil milijone ljudi pred teboj in mora zato gotovo tudi tebe premakniti iz točke A v točko B.

Pride, počasi. Pride, ko se nehaš truditi biti všeč vsem tistim, ki te dejansko niti ne vidijo. Pride, ko razumeš, da posebnosti niso nekaj, kar skrivaš - ampak nekaj, kar nosiš ponosno in vsak dan.

V svetu, ki slavi podobnost, v katerem je najboljša verzija tebe tista, ki je najbolj podobna tisti verziji, ki je najbolj všečkana, olepšana, filtrirana in pohvaljena, je največji luksuz prav to, da si dovoliš biti ti.
Z vso svojo edinstvenostjo, z malenkostmi, ki niso povsem skladne s trenutno estetiko algoritma, z delčki, ki jih danes ne bi spremenila za nič na svetu.

V svetu, kjer je merilo vrednosti pogosto zunanje potrjevanje, postane praznik že to, da sama sebi rečeš: »Všeč sem si«.

Ljubezen do sebe v svetu, ki rad našteva, kaj vse ti manjka, je tihi upor.

In ker je ta svet mojster kritike in neskončnih meril, se mi zdi pomembno, da si v svoj vsakdan same postavimo nekaj malih preživetvenih taktik:

• če se zalotim, da se spet primerjam – na telefonu odprem aplikacijo Notes in preverim ideje za naslednje zapise Radovednice, kjer sem bom spet poigravala s seboj ... ne z drugimi;

• če me premaga notranji kritik – si privoščim dolg sprehod, vmes pa zavijem po sladoled;

• če se pogledam v ogledalo in se zalotim, kako moj pogled kritično drsi po obrazu – se spomnim na mojega dedka in najine šahovske partije, ki sem jih briljantno (zaradi njega) odigrala pri sedmih letih.

In ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi ta premik - od sramežljive deklice, ki je pred pogledi obrnila glavo v drugo smer, do ženske, ki danes stoji pokončno (z nosom vred) - skoraj neverjeten.
Ne zato, ker bi se zgodil z načrtom, disciplino ali zvezkom ciljev, ampak ravno obratno.
Zgodil se je tiho, mimo mojih velikih planov, skoraj spotoma - kot reka, ki dolbe svojo pot, tudi če se zdi, da se sploh ne premika.

In morda je to največja skrivnost zrele ženskosti - da se ne zgodi, ker bi končno »dosegle« neko točko, temveč zato, ker si počasi dovolimo spustiti ograje, ki so nas predolgo zadrževale v okvirju, ki je bil za nas premajhen od samega začetka.
Ker se nehamo boriti proti sebi in se začnemo opazovati z nežnostjo.
Ker se nehamo truditi biti nekdo drug - in začnemo (končno!) uživati v tem, kar smo.

Ne vem, kje si ti, draga moja.
Morda še vedno hodiš mimo lokalov s svojo vojaško natančnostjo.
Morda že z nasmehom vračaš poglede.
Morda se šele učiš, kako se pogledati v ogledalo, ne da bi iskala, kaj manjka in česa ni.

Danes, ko grem mimo kakšnega lokala ali restavracije, gledam naravnost.
Ne zato, ker bi mi bilo vseeno, kaj si kdo misli, ampak zato, ker je veliko pomembneje, kaj si o sebi mislim jaz.

In vse, kar mi potem preostane, je, da vrnem pogled in mu dodam nasmeh.
Takšnega, ki ga ne skrije noben šal, kaj šele šotor.
Takšnega, v katerem se vidi cela jaz – z nosom vred.

---

Iz družinskega arhiva: moja babica, dedek in mami

Opomba na rob tega zapisa:
Na fotografiji je moj dedek Vlado, ki ga v zapisu omenjam. Po njem sem podedovala nos – in še marsikaj drugega.

Veže me nanj ogromno lepih spominov.
Na primer, kako sva kot majhna gradila mlinčke v potoku za hišo od prababice v Starem trgu pri Slovenj Gradcu.
Ali kako je, ko je sedel za jedilno mizo v kuhinji in okoli njega ni bilo nobenega inštrumenta, pisal glasbo za veliki orkester RTV Slovenija – medtem ko sva se jaz in sestra podili okoli mize, odrasli pa na glas razpravljali o tem in onem.

Spomnim se, kako se je, ko sem bila stara okoli deset let, iz srbohrvaško–švedskega slovarja učil švedščine, da je lahko naslednje poletje klepetal s Švedi v kampu v Poreču.
In kako je, ko sem mu nekoč januarja povedala, da sem si med novoletne zaobljube zapisala tudi operacijo nosu, vzkliknil:
"Končno!"

Med pisanjem tega zapisa sem si nekajkrat zavrtela skladbo Mandolino, s katero je leta 1962 zmagal na prvem festivalu slovenske popevke na Bledu.
Glasbo zanjo je napisal on.

Moj dedi Vlado je bil res od hudiča.