Zorenje poguma
Esej o notranjih premikih, ki pridejo z zamudo in obenem točno ob pravem času
Če raje poslušaš kot bereš, sem pripravila zvočno različico tega zapisa – poslušaš jo lahko s klikom na gumb za predvajanje zgoraj.
Včasih imam občutek, da v življenju vedno pridem zadnja na zabavo. Tisto pravo, živahno zabavo, kjer so vsi sproščeni, nasmejani in najboljše različice sebe. Tisti, ki točno vedo, kaj počnejo, kako in zakaj — in kjer je glasba vedno tista »ta prava«.
Jaz pa vstopim, ko nekdo že prižiga luči in se iz zvočnikov predvaja zadnja pesem (običajno je to Bela snežinka).
To se mi je zgodilo, ko sem prišla v zadnji dve redni službi, preden sem postala samostojna podjetnica. "Veš, kako je bilo včasih tukaj fajn," so rekli. Pa tudi takrat, ko sem prvič odpotovala na Bali in bila očarana na prvi pogled, potem pa sem tri tedne poslušala, kako je bilo tam nekoč bolj pristno, preden je vse preplavil turizem.
Podobno je bilo rdečo šminko. Vse pogumne so jo nosile že v srednji šoli, medtem ko sem si jo jaz prvič dovolila nanesti in z njo na ustnicah stopiti v svet šele pred nekaj leti. Danes grem težko od doma brez nje — kot da z vsakim nanosom poskušam nadomestiti izgubljeni čas.
Pa še to se je zgodilo čisto po naključju. In zaradi sporočila, ki mi ga je poslala ena od najboljših slovenskih igralk.
Od Mezopotamije do Hollywooda
Rdeča šminka bila nikoli samo ličilo. Bila je simbol. Bila je izjava. Včasih protest, drugič status. Včasih greh. Pogosto vse naenkrat.
V Mezopotamiji si je kraljica Puabi ustnice mazala z mešanico zdrobljenega rdečega kamna in belega svinca. Elegantno – a verjetno rahlo strupeno. Z obarvanimi ustnicami je sporočala svoj status in moč.
Zadnja egipčanska kraljica Kleopatra naj bi za svoje rdečilo za ustnice uporabljala hrošče, kamenje, smolo in – za piko na i – še mravlje. Če so v Egiptu rdečo barvilo nosile kraljice in svečenice, je bila rdeča šminka v stari Grčiji rezervirana za prostitutke.
V srednjem veku, ko so križarske vojne ponovno prepletle Evropo in Bližnji vzhod, je rdeča šminka postala sumljiva. Preveč barve = preveč greha. Rdeča barva je postala znak čarovništva. Če je angleška kraljica Elizabeta razvila poseben recept za svojo šminko, ki je vključeval tudi beljak in smokvino mleko, je njena potomka Viktorija v 19. stoletju postavila trend blede polti in stisnjenih ustnic. Rdeča šminka je bila spodobni dodatek le za igralke in plesalke, za ženske z zgodbami (o katerih so druge bledolične šepetale ob popoldanskem čaju).
S sufražetkami, ki so se v začetku 20. stoletja borile za volilno pravico žensk, je rdeča šminka postala politična izjava in uradni del uniforme. Šminka je bila zaščitni znak zahteve: slišali nas boste.
In na koncu pride Hollywood. Mesto, kjer se zgodi vse. Rdeča postane glamur, objame jo Marilyn, postane nujni del identitete in poleg ogledalca redni predmet vsake ženske torbice. Zvezdnice jo nosijo, osvoji jo svet. Šminka se iz filmskih studiev in rdečih preprog preseli v kuhinje, pisarne, študijske klopi in za tekoče trakove.
In potem nekoč v začetku 80. let tudi v našo kopalnico sredi Ljubljane. Kjer sem si, s stisnjenimi otroškimi ustnicami, prvič na skrivaj nanesla šminko. In jo nato — z drobnim cmokom — obrisala ob ogledalo.1
Nepričakovana spodbuda
Leta sem občudovala ženske, ki so nosile rdečo šminko z neskončno lahkotnostjo. Kot da se z njo zbudijo. S popolnim nanosom, brez razmazanih robov, brez rdečih sledi na belih zobeh in absolutno brez dvomov.
V mojem predalu je ležalo na desetine šmink, ki so bile uporabljene enkrat. Takrat, ko sem preverila, če iz mojih za-rdečo-šminko-nenosljivih-ustnic ta odtenek in ta šminka naredi razliko.
Gledala sem youtube tutoriale, kako si jo pravilno nanesti in se vsakič znova srečala pred ogledalom, iz katerega me je gledala zmedena različica mene, ki je bila videti, kot da je pravkar vsa razmršena stopila iz ta dolgega programa sušilnega stroja.
Nič ni bilo na mestu.
Nekaj let kasneje, ko sem že zdavnaj sprejela, da sem pač »labella« tip ženske, sem hodila po enem od nakupovalnih središč in jo zagledala – priljubljeno slovensko igralko (ki je ne bom poimenovala, lahko pa povem, da je v tistem času navduševala s svojo vlogo v velikem holivudskem hitu).
Z enega od plakatov se je smejala s popolnim odtenkom rdeče šminke in, ker sva bili takrat ravno na vezi, sem ji hitro poslala sporočilo, ki je odsevalo občudovanje, priznanje in (en kanček nezdrave) foušijo: »Kako si huda. In kako sem ti fouš.« Pripisala sem še, da si neskončno želim nositi rdečo šminko, pa mi nikoli ne uspe. Da moje ustnice nimajo prave oblike. Da vedno izpade čudno. Da nisem jaz za to.
Nazaj sem dobila sporočilo, ki je preseglo moja pričakovanja: »Ah, dej no. Seveda bi ti pasala. Samo navaditi se je moraš. Pa daj jo gor in se večkrat poglej. Drzni si.«
To ni bilo dovoljenje. To je bil znak, da sem pripravljena.
Nekaj dni kasneje sem šminko v roke vzela ne zato, ker sem želela postati kdo drug (na primer samozavestna-skoraj-štirideset-letnica), temveč, da bi končno postala bolj jaz.
Lekcija med čopiči
Nekaj mesecev kasneje me je obiskala prijateljica. Ena tistih oseb, ki z nekaj potezami čopiča, ki ga ima v rokah, vidi tvoj obraz, še preden ga sama prepoznam za svojega.
Ana že dolgo časa živi in dela v Londonu. V tistem obdobju je delala za znamko kozmetike, ki je ustvarjala šminke po meri vsake ženske, ki je stopila v njihovo trgovino.
Nekega dne mi je prinesla šminko in rekla: »Ta je tvoja. Ni premočna, ni neopazna. Poskusi.«
Naučila me je, kako jo pravilno nanesti. In še pomembneje, naučila me je, kako nase pogledati z radovednostjo in brez kritike.
Tisti dan se je rdeča šminka usedla, ne le na moje ustnice, temveč vame.
Danes imam šminko za vsako priložnost. Rdečo za samozavestne sestanke. In mehkejšo za sobotni skok na tržnico. Danes vem, da je odtenek, ki mi na moj obraz sede pomladi tudi tisti, ki bo popestril jesenske dni. Podobno je s poletjem in zimo.
In pride dan, ko je za menoj neprespana noč. Ko se zdi, da je ni stvari, ki bi dan lahko popravila. Ko bi najraje ostala doma, se zvila na kavč in pokrila s kovtrom. Takrat sežem po njej.
Ker zdaj vem, da rdeča šminka ni za tiste, ki imajo popolne ustnice.
Ampak za tiste, ki si upajo biti svoje.
Rdeča, ki ostane.
Rdeča šminka je nekoč pomenila moč. Upor. Greh. Privilegij.
Danes je lahko karkoli. Lahko je popoln nanos v slabo osvetljeni kopalnici ob 7:03 zjutraj. Lahko je glasen klic: tukaj sem in sodim za to mizo. Lahko je tihi šepet: še sem tu. Lahko je odtis poljuba, ki pusti najsočnejši: ljubim te.
Zame je postala vse to in vse vmes. Nekaj, kar me vedno znova opomni, da ne rabim dovoljenja – čeprav včasih prijajo besede, ki te spomnijo, da si že tam.
In da je lepo, ko ti da spodbudo druga ženska.
Ne zato, ker misli, da te mora rešiti. Ampak ker pozna in prepozna, kje si — in te s pohvalo nežno potisne naprej.
In še lepše je, ko se zavestno odločiš, da boš to tudi ti naredila za drugo žensko.
Ker v svetu, kjer smo prevečkrat ena drugi tiho ogledalo, včasih najbolj potrebujemo to: da nas nekdo jasno vidi — in to pove.
Ko si danes izberem šminko, ne razmišljam več, če mi pristaja.
Razmišljam, kako se počutim, ko jo imam na sebi.
In če je kdaj dan, ko imam občutek, da znova prihajam zadnja na zabavo – jo odprem, zavrtim, nanesem in se nasmehnem.
Ker zdaj vem, da zabava še traja. In da bom plesala, pa četudi samo na Belo snežinko.
Vir: National Geographic