Nagajiva neustrašnost
Esej o ukročeni neustrašnosti – in njenem velikem povratku
Če raje poslušaš kot bereš, sem pripravila zvočno različico tega zapisa – poslušaš jo lahko s klikom na gumb za predvajanje zgoraj.
So ljudje, ki potrebujejo ekstremne situacije, da začutijo, da so živi - bungee jumping, hoja po žerjavici, plezanje po gorah. Jaz? Pri štirih letih sem za svoje prvo srečanje z drznostjo izbrala veliko bolj preprost, a zato nič manj adrenalinski podvig: potisnila sem nogo med špice kolesa.
Seveda to ni bila premišljena odločitev. In ni šlo za trenutek velikih filozofskih spoznanj (mislim, stara sem bila štiri leta in noga je končno toliko zrasla, da sem se lahko dotaknila sprednjega kolesa!). Prav zagotovo ni šlo za preudarno raziskovanje meja. Ne, bilo je preprosto tisto otroško, nerazumsko … "Kaj pa če?" …, ki ga sproži čisto navaden firbec.
Sedela sem v otroškem stolčku na balanci dedkovega kolesa in opazovala, kako se pod sprednjim kolesom vrtinči droben prah potke, po kateri sva se vozila. In nato sem - brez premisleka in notranjega varnostnega opozorila “Ne, to pa ni dobra ideja!” - preprosto pomolila nogo med špice.
Naslednjo sekundo sva z dedkom ležala na tleh. Moji koleni sta bili popraskani kot že dolgo ne, dedkov ponos pa še malo bolj.1 Kolo - simbol trpežnosti, varnosti in stabilnosti - je zdaj ležalo obrnjeno na hrbet, kot hrošč, ki se ne more in ne zna postaviti nazaj na noge.
To je bil moj prvi upor. Majhna kršitev pravil, katerih posledic nikoli ne razumeš, dokler pravil ne prekršiš. In potem? Potem pride življenje, ki te nauči, da so pravila tam z razlogom. Da se ne tlači nog med špice kolesa. Da se domov pride ob uri, sicer fašeš “hausarest”. Da se ne dela napak, ker napake stanejo. Da je pomembneje biti previdna in preudarna kot drzna in pogumno brezglava.
In tako se začne sistematično opuščanje neustrašnosti. Najprej zato, da smo pridne punce. Potem, ker je čas, da postanemo odgovorne odrasle ženske. In na koncu zato – da ne izgubimo nadzora. Nad izgledom, kariero, odnosi. Nad vsako izrečeno besedo. Nad fotografijo, ki jo objavimo na story, čeprav vemo, da bo v 24 urah izginila v pozabo.
Pri štirideset-in-nekaj-čez-letih se nekega dne zbudiš in se zaveš, da ne šteješ več odvečnih kalorij, ampak preračunavaš dnevni vnos beljakovin in vlaknin - kot bi te lahko samo popolno razmerje med njima obvarovalo pred kaosom hormonskih nihanj, ki so prevzela nadzor nad tvojim življenjem.
Zakaj smo izgubile spontanost?
Naučile smo se, da moramo nadzorovati vse: svoje izraze, svoj glas, svoj apetit (ne prehitro, ne prepočasi, ne premalo in definitivno ne preveč). Nadzorujemo, kako nas vidi okolica, kako se vidimo same in, če bi bilo mogoče bi urednikovale še vreme in tako v vsakem trenutku imele na sebi stajling, ki je vedno primeren vremenski napovedi.
Občutek, da moramo biti vsak trenutek urejene, premišljene, artikulirane in najboljša različica sebe, je postal sodobna družbena obsedenost (mimogrede, v njej so se nam pridružili tudi moški, ampak na Radovednicah se bomo bolj kot z njimi, ukvarjale same s seboj). Nekje na poti življenja smo povsem ponotranile miselnost, da je spontanost otročja, neodgovorna in včasih celo malo preveč nevarna.
Spontanost je lepa v teoriji – v praksi pa pomeni, da se tik pred pomembnim sestankom spomniš, kako si pred osmimi leti na podobnem srečanju rekla eno neumnost. In zdaj, namesto da bi samozavestno predstavila svoj del projekta, razmišljaš, ali bi se lahko preprosto pokrila čez glavo, zaprosila za bolniški list ali vsaj poskrbela, da te nihče ne vpraša ničesar. Čeprav, roko na srce – v tej novi službi o tisti neumnosti nihče ne ve. Tvojega glasu pa tudi še niso slišali, odkar si pred dvema letoma postala njihova sodelavka. Torej, kdo bi sploh opazil razliko?
Ampak življenje ni holivudsko režiran rom-com in definitivno ni popolni Instagram feed. Spontanost v resničnem življenju namreč pomeni, da stvari ne gredo po načrtu. Je kot tisti posnetek, ko ti telefon nehote sproži fotografijo: neostro, pod čudnim kotom, nepričakovano in skoraj sigurno s kamero obrnjeno na selfie način. Pa vendar – ravno v teh nepredvidenih, nepopolnih in včasih trapastih trenutkih se običajno skriva največ resničnega življenja.
To opažam tudi pri sebi. Eden od razlogov, zakaj se počasi umikam iz ultra povezljivih omrežij, ni le nenehen tok mnenj in komentarjev, ki hočem nočem prihajajo v mojo smer. Gre za občutek, da sem ves čas v sobi, polni ljudi, ki govorijo, a nihče ne posluša. Kot bi te neštete povezave ustvarjale iluzijo, da sem del nečesa večjega, medtem ko me v resnici samo odvračajo od tistega, kar res šteje – mojega nefiltriranega, neurejenega in neobjavljenega življenja. Ki se dogaja tukaj in zdaj. Ki ne potrebuje všečkov, filtrov ali odobravanja. Ki je čisto dovolj takšno, kot je.
Perimenopavza kot novo okno priložnosti
In zdaj sem tu, v življenjskem obdobju, ko se moje telo odloča, da bo začelo igrati po meni povsem neznanih pravilih. Perimenopavza. Že sama beseda zveni kot diagnoza. Kot nekaj, kar je treba skriti, o čemer se ne govori, kar je bolje potisniti pod preprogo in upati, da bo nekako minilo. Mogoče zato zanjo izvemo šele takrat, ko smo že globoko ujete v simptome, ki že dišijo po tisti besedi na M, ki se je ne izgovori na glas. Nikoli.
Ampak kaj pa, če je to obdobje pravzaprav darilo? Priložnost, da ponovno odkrijemo tisto neustrašnost in spontanost, ki smo jo pustile nekje na poti?
Nikoli si nisem predstavljala, da bom sredi pomembnega sestanka sedela s popolnoma odprtimi očmi, a z občutkom, kot da sem v polsnu – tistem stanju, ko veš, da moraš biti budna, a tvoje telo že sestavlja načrt, kako bi se zlilo s stolom.
A v tem kaosu, v tej nepredvidljivosti, sem začela odkrivati nekaj osvobajajoče lepega: ko izgubim nadzor nad telesom, ko ne morem več natančno predvideti, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku, se mi odpre prostor za tisto, kar sem nekoč že poznala – za preseganje pravil in omejitev, za raziskovanje novih možnosti.
Upor proti pravilom staranja
Družba nam nenehno sporoča, kako naj bi starale pravilno. Diskretno. Neopazno. S čim manj motečimi simptomi. Kot da bi moral biti ta prehod nekaj, kar ženska opravi v zasebnosti svoje kopalnice, daleč od pogledov javnosti.
Ampak zakaj bi se morale starati kot tihe opazovalke, namesto da bi končno zaživele kot glavne igralke svojega svojega življenjskega filma?
Morda pa je zdaj pravi čas za nekaj drznosti! Kaj, če bi namesto skrivanja svojih izkušenj začele o njih govoriti? Kaj, če bi namesto, da se trudimo biti čim manj opazne, začele zavestno zavzemati prostor? Namesto sramovanja svojih teles in sprememb, v katere so se ujela, začele slaviti njihovo modrost in vzdržljivost?
Ko se zaveš, da tvoje telo ne bo več nikoli takšno, kot je bilo prej, imaš dve možnosti: lahko žaluješ za preteklostjo ali pa primeš uteži in se odpraviš na potovanje, ki ti bo razkrilo, da je človeško telo sposobno neverjetnih obratov – včasih celo v rikverc.
In če sem se česa naučila iz preteklosti (zagotovo to spoznanje ni prišlo, ko sem sedela na balanci dedkovega kolesa in so moje noge prvič dosegle špice prednjega kolesa), je to, da včasih ni napačno tvegati. Ne brezglavo, ampak z radovednostjo, nagajivostjo in neustrašnostjo. Z željo, da vidiš, kaj se zgodi, če narediš korak iz cone udobja.
Mogoče je prav ta čas pravi trenutek, da si spet privoščim kakšno nerazumno odločitev. Ne pravim, da bom še enkrat potisnila nogo med špice kolesa – ampak nikoli ne reci nikoli.
Če me vidite, kako strmim v kolesarsko gumo s tistim ... »Kaj pa če?« ... izrazom na obrazu, se pretvarjajte, da me ne vidite.
Ali pa prinesite obliže.
Ko sem to anekdoto pred objavo zapisa povedala očetu, mi je rekel: “Pa veš, da to ni bilo prvič?” Očitno sem bila dedkov déjà vu. Nekaj desetletij prej je eden od mojih stricev storil točno isto – pomolil nogo v špice. Zgodba se je takrat končala precej manj komično, z dedkovo zlomljeno ključnico in verjetno prisego (ki jo je vmes priročno pozabil), da se bo s svojimi vnukinjami raje sprehajal.