Mrož v svetu Elz
Esej o prilagajanju in pogumu, da si v svetu, ki nagrajuje podobnost, upamo biti drugačni.
Če raje poslušaš kot bereš, sem pripravila zvočno različico tega zapisa – poslušaš jo lahko s klikom na gumb za predvajanje zgoraj.
Včasih se mini razsvetljenja rodijo tam, kjer jih najmanj pričakuješ – na primer ob naključnem prisluškovanju v kavarni, medtem ko čakaš, da se čaj dovolj ohladi, da ti ne zažge jezika.
Moje se je začelo na pustno soboto, ko sem se prebijala skozi gužvo plesočih mask v centru Ljubljane. Preden sem zavila proti garaži, sem se ustavila v kavarni in si naročila skodelico čaja.
Za sosednjo mizo sta sedeli ženski z majhnim otrokom, oblečenim v prikupno pustno masko. Medtem ko sem mešala čaj (ki je bil prevroč, da bi ga spila, in sem z očmi že iskala natakarja, da bi ga prosila za košček ledu), sem ujela delček njunega pogovora.
»Vse punčke v vrtcu so bile včeraj oblečene v Elzo1,« je rekla prva drugi. »No, skoraj vse. Ena je v vrtec prišla oblečena v mroža.«
Druga se je zazrla v otroka in nežno rekla: »V svetu, polnem Elz, bomo vedno prijatelji z mrožem.«
Ta stavek mi ne gre in ne gre iz glave.
Na svet vsi pridemo kot mroži – neukrojeni, nepolirani, malo čudni in rožnato zgubani, ampak pristni. Potem se naučimo igrati igro. Naučimo se odličnega pretvarjanja, kako biti Elza. Kupujemo tečaje, aplikacije in vse mogoče pripomočke, ki nam pomagajo, da postanemo čim bolj dodelana in v času zamrznjena kopija kopije.
Konformizem za začetnice
Posnemanje seveda ni nova pogruntavščina. Ko si otrok, je to instinktivna želja po pripadanju – družbena vstopnica, ki odpre vrata do prijateljstev in občutka varnosti. Je del otroštva, tako kot lizanje baterij (da vidiš, če te stresejo) in pritiskanje jezika na zamrznjeno ograjo (da preveriš, ali se jezik res prime). Če že nisi Elza, moraš imeti vsaj Elza-approved lastnosti.
Prva leta svojega otroštva sem preživela v Ljubljani, nato pa smo se z družino zadnji dan poletnih počitnic, tik preden sem šla v šesti razred, preselili na slovensko obalo. Tam sem prvič zares izkusila moč pripadnosti – ali natančneje, moč tega, ko je nimaš. Novo okolje, nova družbena pravila. In ta niso vključevala razprave o tem, katera punca ima največ nalepk na ovitku zvezka, ampak nekaj veliko bolj resnega: znamke oblačil, obutve in šolskih torb.
To je bil moj prvi resni šok. Poleg tega, da nisem govorila v narečju in vanj spretno prepletala italijanske besede (kar je bil pogoj za sodelovanje v pogovoru na hodniku), še obleči se nisem znala pravilno.
In ko rečem pravilno, mislim na tisto pravilnost, ki ni nikjer zapisana, ampak jo pozna vsaka punca na šoli.
Spomnim se, kako sem doma očetu in mami jokala, da nujno rabim rdeče allstarke in leviske 501. To ni bila prošnja. To je bil klic na pomoč. Če jih ne bi takoj dobila in oblekla naslednji dan, bi to pomenilo popoln socialni izbris.
Ko je oče končno našel leviske, ki so jih izdelovali v Varaždinu in so namesto rdečega trakca na desnem žepu na zadnjici imele oranžnega, me je skoraj kap. Srčni infarkt je potrkal na vrata moje mladosti in jaz sem se povsem ovila v novo odkriti strah pred jutrišnjim dnem.
Naslednji dan sem v šolo vstopila kot kriminalec, ki skriva svojo identiteto. Oblekla sem si razvlečen pulover, ki je bil dovolj dolg, da je pokril mojo zadnjico. To je bil moj oklep in zadnji ščit pred skoraj gotovo socialno smrtjo, ki me je čakala na drugi strani vrat učilnice.
Ampak kljub razdelanemu načrtu nisem računala na eno zadevo: radovednost 12-letnic.
Kot najbolj izurjene forenzične preiskovalke družbenih napak so se mi med prvim odmorom prikradle za hrbet, prijele rob puloverja, ga dvignile in razkrile mojo sramoto. Začetno tišino je kmalu preplavil smeh ... ene, druge ... celega razreda. Nato se je kot počasna gosta juha razlezel po hodniku ter preplavil celo šolo.
Smejali so se mi tedne, morda mesece. Če sem iskrena, jih včasih še vedno slišim.
To je bil verjetno moj prvi zavesten poskus prilagajanja. Takrat mi na kraj pameti ne bi padlo, da bi želela biti drugačna. Nisem si želela biti posebna. Želela sem biti enaka.
Ko si otrok, ne potrebuješ tečaja iz sociologije, da razumeš moč konformizma. Razumeš ga v dno duše. Veš, da je biti drugačen tvegano, biti enak pa varno. Da posnemanje prinese odobravanje in, če si nova sošolka v razredu, ki po vrhu govori še po ljubljansko, morda celo dobiš vabilo, da se za čas kosila usedeš za isto mizo.
Prilagajanje za odrasle – začetniški tečaj
Dolgo sem mislila, da me bo pot v odraslost osvobodila potrebe po prilagajanju in ugajanju. To je verjetno ena od večjih potegavščin, ki si jih pripovedujemo – da bomo nekoč odrasli in končno lahko bili mi sami.
Kot da obstaja magična starost, ko ti vesolje izroči diplomo za pristnost in te končno osvobodi tega ključnega veznivnega tkiva, ki vsako družbo drži skupaj.
A kaj, ko posnemanje z odraščanjem ne izgine. Ne pustiš ga za seboj skupaj z mlečnimi zobmi, prvo najstniško ljubeznijo in doma narejenimi pustnimi kostumi.
V resnici se samo naučiš bolj sofisticiranega prilagajanja.
Namesto rdečih allstark je tu »delovnemu mestu primerna obleka«. Namesto rdečega trakca na leviskah pa »ravno prav visoke petke za na nov položaj v službi, ki že krasi – sveže iz tiskarne - vizitko«.
Najprej se prilagajaš, da preživiš osnovno šolo. Potem najdeš boljše načine, da preguraš srednjo šolo, pa faks. In potem vstopiš v odrasli svet in misliš, da si končno osvobojena – pa te tam čaka kup nesigurnih ljudi, ki se najbolj na svetu bojijo odločne in samozavestne ženske.
(Tudi če samozavest samo fejka.)
Na koncu pristaneš spet na začetku.
Ujameš se, da na Instagramu vidiš fotografijo kulske Francozinje in njene minimalistične dnevne sobe. In v naslednjem trenutku se ti tvoja dnevna soba zdi kot cirkus na Divjem zahodu čez katerega je pravkar švignila čreda razjarjenih bivolov.
Posnemanje ni več popolna umestitev italijanskega izraza »ke šturla ki si«2. Zdaj pride v obliki popolnega življenjskega sloga. Z jutranjo rutino, ki zares deluje, skodelico matche in zapleteno jogijsko pozo, ki jo ujameš v filtrirano fotografijo, s katero vzdržuješ popoln Instagram feed (na tem mestu se iskreno opravičujem sebi, da sem tako močno padla na te fore tudi sama).
Potem začneš poslušati iste podkaste kot vsi ostali, ker očitno obstaja tip, ki zares ve, kako spimpati tvoj lajf - da boš imela dovolj časa, da vmes citiraš stoike, ravno prav hustlaš in investiraš, da boš najkasneje pri štiridesetih odšla v predčasno penzijo.
Dodaten modul programa za prilagajanje za odrasle – napredni tečaj
Danes ima prilagajanje algoritemske pospeške, ki so iz lokalne igre skrivalnic naredili globalno olimpijado. In ta se ne odvija na dve leti, ampak vsak dan. Vsako minuto. Sekundo.
Nekoč smo se prilagajali ljudem okoli nas. Naš svet je segal do sosednje šole, mogoče linije avtobusa, ki je peljala domov. Če že v fizičnem svetu ni bilo nikogar, ki se ga bi splačalo posnemati, je bil na voljo nekdo iz tuje revije, ki je prišla z enomesečno zamudo.
Danes je na voljo cel planet. Instagram, YouTube in TikTok so postali globalna učilnica, kjer se razredna pripadnost meri z všečki, delitvami, komentarji in rastjo sledilcev.
Če padeš dovolj globoko v družbena omrežja, začneš prepoznavati vzorce in življenjske sloge, ki v resnici sploh ne obstajajo izven skrbno kuriranih objav za TikTok ali Instagram. Spontani zajtrki v popolno osvetljeni kuhinji? V bež barvi seveda. »Naključni« modni outfiti, ki so vse, samo naključni ne. »Pristen« minimalizem, ki je vse prej kot pristen. In vse prej kot minimalen. Še posebej, ko vidiš njegovo ceno.
Ko nekdo na omrežju naredi nekaj – gib, izraz, ritem govora ali prehod med kadri – to kar špricne skozi vse viralne zahteve in dan kasneje je to isto omrežje preplavljeno s praktično identitčnimi posnetki.
Dobrodošla v novi dobi posnemanja.
Ne posnemamo več allstark in rdečih trakcev na leviskah. Posnemamo celotno identiteto, karierno pot in notranjo opremo našega doma.
In, kar je najbolj žalostno? Algoritmi to podobnost nagrajujejo.
Še več. Prišli smo do točke, ko posnemanje trendov in megavplivnežev ni več dovolj. Ko enkrat ujameš popolno formulo, ki deluje tudi zate, jo je treba negovati, ponavljati, v neskončnost … in spet in spet. In tako postanemo kopija kopije svoje kopije, ki je nastala iz kopije neke druge kopije.
Internet in družbena omrežja so postala največja srednja šola na svetu. In danes ni dovolj, da preživiš kosilo. Preživeti moraš svoja dvajseta, trideseta in dalje. Pot iz otroškega igrišča v korporativne hodnike. Od najstniške sobe do digitalne realnosti. Prekleta ista forma. Potreba po sprejetosti. Potreba po tem, da smo Elze.
Faza razsvetljenja - biti mrož
Ves teden se sprašujem, kaj je tista mamica v resnici povedala svojemu otroku. Mogoče pa ta misel ni bila samo misel o neoriginalnosti pustih kostumov. Morda je bil to tihi manifest, namenjen vsem nam, ki si v življenju želimo biti mroži. Zaživeti v svoji pristnosti v svetu, ki nagrajuje podobnost.
Biti mrož je redek privilegij. Če si mrož tvegaš posmeh, socialno izolacijo, morda celo družbeno izločitev. Mrož med Elzami je viden, ne more se skriti in zliti z ozadjem kot skrbno izbrani minimalistični stajling v nežnih bež barvah, ki se zlijejo s podobnimi toni tvoje dnevne sobe.
Mrož potrebuje svoje prijatelje, ker pot do srčice lastne pristnosti ne bi smela biti nikoli
samotna in osamljena.
Paradoks je, da živimo v svetu, ki je obseden s »pristnostjo«, pa si tako malo ljudi upa biti zvestih sebi. Morda zato, ker ta isti svet graja pristne odtise in nagrajuje kopije od kopij. Če kaj je vsem nam skupna preprosta resnica: vsem nam je mar, kaj si drugi mislijo o nas. In to ne bo nikoli izginilo. Naučiti se moramo izbire, čigavo mnenje o nas je za nas resnično pomembno? Kateri in kolikšen del sebe smo pripravljeni žrtvovati za to sprejetost? To je pomembna spretnost, ki bi morala biti v učnem programu sodobnega šolskega sistema in na voljo vsakemu od nas.
Ker na koncu dneva, v svetu, ki je poln Elz, je najpogumnejše dejanje to, da si drzneš biti mrož. Ne popoln, ne spoliran, niti ne nujno všečen in sprejet – ampak resničen.
In kdo ve, morda boš nekoč sedela za mizo v kavarni in otroku (v) ob sebi rekla: »V svetu polnem Elz, bomo vedno prijatelji z mrožem.« In otrok (v) ob tebi bo razumel, da je v svetu, polnem Elz dobil nekaj, česar se ne da kupiti – dovoljenje, da je lahko mrož in točno to, kar je.
Elza je glavni fiktivni karakter izredno priljubljenega filma Ledeno kraljestvo (Frozen), ki nadušuje otroke od leta 2013, ko je bil izdan prvi del franšize iz Walt Disney Animation Studios.
Šturlo je beseda, ki izhaja iz italijanske besede stupido in pomeni bedak. Ima pa v pogovornem jeziku na Primorske ljubkovalni pomen. Še ena podobna beseda je štronca.
Brutalno čudovit zapis.