Samo najino

Esej o tem, zakaj najlepše zgodbe ne potrebujejo občinstva

Photo by Uby Yanes on Unsplash

Če raje poslušaš kot bereš, sem pripravila zvočno različico tega zapisa – poslušaš jo lahko s klikom na gumb za predvajanje zgoraj.

---

Živimo v svetu, kjer vedno bolj šteje samo tisto, kar objavimo. Zato se lahko hitro znajdemo v vlogi kustosinje lastnih življenj. Kaj pokazati, kaj zamolčati, kaj olepšati z izbiro filtrov ali prikupnih besednih zvez. Vsak detajl je lahko zgodba zase, vsak trenutek priložnost za popolno objavo, vsak odnos – če se ne odvija na očeh javnosti - skoraj sumljiv.

Včasih me kdo vpraša, zakaj ga ne omenim. Zakaj ne objavim skupne fotografije, nobenega storyja z najinim kosilom, nobenega zapisa o tem, kako se je naučil skuhati popolno sobotno kavo, čeprav je sam ne sploh pije. In včasih me zamika, da bi vse te nežne trenutke, o katerih sem nekoč lahko samo sanjala, povedala na glas. Da bi napisala tisti popolni zapis, ki bi zadel v srce in razkril, kako je lahko ljubezen tako tiha in hkrati tako zelo glasna.

Ampak potem se spomnim, da obstajajo trenutki, ki so preveč dragoceni, da bi jih spravila v kvadratek na ekranu. Preveč resnični, da bi jih pacala s prežvečenimi filtri. Preveč najini, da bi jih lahko razumela množica neznancev.

Nočem, da zunanja luč posveti v najin kot. Ker vem, kako hitro začneš polirati tisto, kar vidijo drugi – in z najine dvojine nehote odstraniš vse tisto, kar jo dela najino.

In midva sva najbolj midva ravno takrat, ko tega nihče drug ne vidi. Ko opazuje moj obraz, ki se spremeni v zadovoljen nasmeh v trenutku, ko pred menoj postavijo res dober krožnik. Ko se voziva ure in ure in ne prižgeva radia, ker na njem nikoli ni toliko zanimivih pogovorov, kot jih imava midva.

Ta teden sem prebrala članek o ljubezenski zgodbi Diane von Fürstenberg, ki ga je ob izzidu svoje avtobiografije napisal njen mož Barry Diller. O njuni zgodbi, ki tiho obstaja že pol stoletja - skoraj nevidno, pa hkrati neomajno in samo njuno. In pomislila sem, kako je to danes skoraj revolucionarno – imeti nekaj samo zase.

In čeprav sem neskončno uživala ob prebiranju, me je ob tem preganjala tiha misel, kako je v svetu, ki kriči po pozornosti, tišina najlepši dokaz, da ljubezen še vedno zna samo šepetati.