Oda vsakdanjosti

Esej o algoritmih, ki ne prenesejo navadnih dni

Apr 12, 2026

Zadnje čase mi je postala vsakdanjost zelo privlačna. Ne tista, ki je uokvirjena v fotografijo kave, na katero pod pravim kotom pada prvi žarek zlate svetlobe, ne jutranja rutina, ki jo nekdo dokumentira v popolno urejenem kratkem videu, kjer je čisto slučajno pripisana še kodica za novo prehransko dopolnilo. Ne »carousel« zaporednih zgodbic, kjer je vsaka beseda strateško izbrana, koristna, nujno potrebna in »sploh ne vem, kako bi danes še lahko živela brez tega«.

Včasih sem se bala biti vsakdanja. Zdelo se mi je, da moram biti zanimiva, posebna, vredna pozornosti – da moram imeti vedno kaj za povedati, kar bo nekoga presenetilo ali navdihnilo ali vsaj zabavalo. Danes pa ugotavljam, da mi prav ta navadnost daje občutek normalnosti v svetu, ki je postal globoko nenormalen.

Zanimiva mi je vsakdanjost, ki je ujeta v nepospravljeni kuhinji, od prejšnjega sprehoda blatnimi supergami in razmetani pisarni, kjer še nisem uspela pospraviti listkov z že oddelanimi obveznostmi. Vsakdanjost, ko ne razmišljaš o tem, kako lahko iz vsake minute pripraviš »content«. Ugotavljam, da me skok na družbena omrežja, ki mi že skoraj dve desetletji – saj to ne more biti res, ampak je, preverila sem in si potrdila, da sem Facebook odprla oktobra 2008, grozljivka! – predstavlja stik s sošolko iz gimnazije, sestrično iz Anglije, prijateljico, ki po novem živi na Novi Zelandiji, priložnost za ustvarjalnost in konec koncev tudi pomemben del, na katerem sloni moje podjetje zadnjih deset let, dobesedno duši.

Vsakič, ko odprem Instagram, me v prvih petih sekundah pozdravi prikupna gospodična, ki mi razlaga, zakaj moram jemati prehranska dopolnila, ki jih sama prodaja. Hvala, ne rabim, sem ok. Potem nekdo, ki pojasnjuje, kako so moškosferci danes globoko nesrečni, kako jih nihče ne razume in kako smo za vse njihove težave krive ženske. Čeprav sem mislila, da sem svoj algoritem uspešno izučila, kaj me zanima, se mi vse pogosteje prikrade še oranžno obarvani Trump, lično zmontiran na pompozno glasbeno podlago, ki v absurdni izjavi sproži zvišan srčni ritem, občutek neskončne tesnobe in večno vprašanje, kdo je tu nor.

Vse bolj se vrtim med mislimi, da bi najraje zaprla svoje kanale, izbrisala svoje ime in tisti prijateljici na Novi Zelandiji predlagala redne Zoom sestanke ob kavi. Nikoli še nisem imela občutka, da kljub temu, da imam ogromno za povedati, nimam nobene želje in potrebe tega deliti naprej v formatih, ki nagrajujejo polarizacijo, spore in kodice s popusti. Bruha se mi, iskreno.

Ni bilo vedno tako. Spomnim se časov, ko smo se uporabnice in uporabniki slovenske tvitersfere redno srečevali na piknikih, preden je to omrežje postala greznica nazi propagande, deepfakov in politične propagande. Instagram je bil kanal, kjer sem dobila ideje za nov recept, bila v stiku s finimi ljudmi, številni med njimi so postali tudi moji sopotniki »in real life«. Danes krmarim med oglasi, objavami, ki provocirajo, razdvajajo, kjer se preštevilni ogrnejo v plašč kvazi sodobnega Robin Hooda in nabijajo vse počez, kar leze in gre, še posebej pa tiste, ki jim dodatno pomagajo loviti grobo algoritmsko čeljust. Vse skupaj je postalo neskončno žalostno in, če ne bi tudi sama padla v zasvojljivost teh algoritmov in dejstva, da sem konec koncev tudi sama del problema, bi že zdavnaj pomahala v slovo.

In vendar ne grem. Vsaj za enkrat še ne. Ker vsak dan znova odprem, pogledam, se razjezim, zaprem – in naslednji dan ponovim. Točno vem, kako deluje ta zanka. Točno vem, da so jo zasnovali ljudje, ki so prebrali dovolj literature o vedenjski psihologiji, da so mi jo zašili pod kožo brez mojega zavednega soglasja. In, čeprav vse to točno vem in vem, da to vem – se vsakič znova prepozno zalotim, ko moj desni palec spet podrsa navzgor v upanju, da bo naslednja vsebina bolj »prava zame«.

To je tisto, kar je pri vsem skupaj najtežje priznati. Ne to, da so algoritmi pokvarjeni. Ne to, da platforma nagrajuje bes in kaznuje subtilnost. To je enostavno – to so dejstva, o katerih se strinjamo, pokimamo, delimo objavo o tem, kako so algoritmi pokvarjeni, in algoritem nas za to nagradi z dosegom. Najtežje je priznati, da sem del tega sistema. Da moje objave, moje klikanje, moje sekunde pozornosti – tudi tiste, ko gledam z zgražanjem – hranijo isto pošast, ki se mi zdi nevzdržna. Nisem žrtev. Sem sostorilka.

In tu je tisto, kar me v zadnjem času resnično muči – ne omrežja, ampak vprašanje, kaj hočem namesto tega. Ker »nočem tega« je enostavno. »Hočem to« je pa bistveno težje.

Vem, da hočem pisati. Dolgo, počasi, brez strategije objavljanja in brez razmišljanja o tem, kateri dan v tednu ima najboljši doseg. Hočem pisati o stvareh, ki mi jih je vsakdanjost prinesla pred oči – o knjigi, ki sem jo brala v enem dahu, o pogovoru, ki me je naučil nekaj novega, o ideji, ki se je v moji glavi vrtela tedne, preden sem ji našla besede. Hočem pisati za nekoga, ki bo prebral do konca – ne zato, ker je naslov sprožil jezo ali radovednost, ampak zato, ker mu je mar za isto vrsto vprašanj kot meni.

In tu, nekje tukaj, pride Substack. Ne kot rešitev, ne kot alternativa, ampak kot prostor, ki deluje po drugačni logiki. Bralec se odloči, da želi brati tebe – in potem pride, ko pride čas. Ni algoritma, ki bi odločal, ali si danes dovolj zanimiva. Ni tekmovanja s tistim, ki je objavil v boljši uri ali z bolj provokativnim naslovom. Je samo nekdo, ki je rekel da – in ki ga moja nepospravljana kuhinja in blatne superge in razmišljanje brez zaključka ne motijo, ampak mu morda celo pridejo prav. To je čudno osvobodilen občutek. Da pišeš za nekoga, ki te je že izbral.

Ne vem še, kaj bom naredila z omrežji. Iskreno. Brisanje se mi zdi hkrati dramatično in logično – in ta kombinacija mi je pri odločitvah vedno malo sumljiva. Morda bom odšla tiho, brez slovesne objave o odhodu, ki bi bila sama po sebi neke vrste vsebina – in s tem zadnji dokaz, da ne znam iz tega sistema, ne da bi ga še enkrat nahranila. Morda bom ostala, ampak na drugačen način. Ne vem.

Vem pa tole: da se bom več družila z mojimi instagram prijatelji v vsakdanjem življenju, imela kakšen kava čvek prek zooma s tistimi, ki živijo dlje, se še naprej predajala nezanimivi lepoti vsakdanjosti in mislim, ki potrebujejo več kot deset vrstic – bom dala več prostora.

Iz arhiva radovednih duš

Če ti je bil današnji zapis všeč, spodaj puščam še nekaj utrinkov iz arhiva – ker imajo dobre teme to navado, da se rade vračajo v različnih preoblekah. In prav je tako - ponujajo dodatne uvide, nove kote gledanja in prostor za tisto tiho, a ob enem najlepše samoraziskovanje.