London calling
Vodič po Londonu malo drugače
Če raje poslušaš kot bereš, sem pripravila zvočno različico tega zapisa – poslušaš jo lahko s klikom na gumb za predvajanje zgoraj.
Sedim v eni od neštetih kavarn v mestu, kjer se vse zdi malo bolj filmsko kot doma. V mestu, ki je bilo pred skoraj dvema desetletjema moj dom - za le mesecev, a je pustilo močan odtis, ki ga čutim še danes.
Tu dež ni nikoli samo dež. Je kulisa za najlepše prizore vsakdana. Čaj ni le popoldanska pijača, ampak izgovor za druženje, mašilo, ko nimaš druge ideje za zanimiv pogovor ali tisti miren trenutek tišine, preden dan pritisne še s seznamom zadolžitev.
To je mesto, ki vabi, da se v njem izgubiš. Da pobegneš v muzej, galerijo, park ali enega od stoterih predelov mesta, kjer pozabiš, da si v večmilijonski džungli.
Skozi okno opazujem ulico, po kateri vsak dan drvijo ljudje z vseh koncev sveta. London mi je dal veliko. In veliko mi je tudi vzel. Sprejel me je v svoj objem neštetih priložnosti in me nato – v najbolj londonskem slogu – hladno izpljunil. Po dolgih letih pa me zdaj, kot star znanec, pozdravlja v novi luči.
Te dni ga ponovno odkrivam. Moje ljube kotičke, ki jih vedno znova rada poiščem. In nove, skrite - tiste, ki jih Google še ni uvrstil na prvo stran. Sprehajam se med spomini in ustvarjam nove.
Kako drugačno - in hkrati enako - je to mesto?
2008
Spomnim se, kako sem v začetku oktobra prispela v mesto – s kovčkom, ki je bil pretežak, da bi ga elegantno vlekla za seboj, in srcem, ki je bilo prepolno pričakovanj. Svet se je takrat že nekaj mesecev kotalil v globoko gospodarsko krizo, ki je takrat, ko sem odšla iz Slovenije, doma še nismo čutili.
Na Liverpool Street postaji sem najprej prejela prodajni letak za božične nakupe (halo, oktober?), nato pa v daljavi zagledala sestrično, bodočo cimro. Delala je v bančnem sektorju, torej v središču razpadajoče realnosti.
»Danes so odpustili polovico mojega nadstropja. Tu so ključi stanovanja, ne vem, kdaj bom doma«, je prišel namesto veselega objema in že odbrzela nazaj v kaos.
Tako se je začelo moje londonsko poglavje. V mestu, ki mi je obljubljalo svobodo, sem hitro, prehitro začutila, kako grobo je lahko prebujanje iz sanj.
Takrat sem prvič zares razumela, kako povezan je svet – in kako te lahko kriza, o kateri samo bereš, zadane med rebra, še preden razumeš njen jezik.
London v teh dneh
Te dni, ko sem znova tu, sem hitro prepoznala stari znani občutek – tesnobo. Tisto tiho, kompaktno napetost, ki se ti najprej naseli v prstih, potem v ramenih in na koncu v mislih.
London je danes drugačen – in hkrati tako zelo podoben. Nekaj je v zraku. Zdi se, kot da mesto znova zadržuje dih. Ljudje so živčni, hitri, pogovori so kratki, napovedi še krajše. Vzdušje je zgoščeno kot prava angleška megla – tista, ki ne izgine niti, ko posije sonce.
Zato poskušam zbežati. Ne pred mestom – temveč pred mislimi, ki me opominjajo na rane izpred sedemnajstih let, ko sem po dobrih šestih mesecih London zapustila in se vanj nisem vrnila več kot desetletje. Rane, ki me spominjajo na nesmiselnost sil, ki vladajo svetu, in na lahkotno surovost, s katero se premočni posamezniki igrajo z usodami ljudi.
To se v mestu, eni od svetovnih finančnih prestolnic, čuti na vsakem koraku. V ritmu mestnega dihanja, zvoku podzemne železnice, v pogledih mimoidočih.
Ampak tokrat jim ne bom dovolila, da mi ukradejo mesto. Vsak dan znova si poskušam dovoliti London odkrivati na novo. Po svoje. V svojem tempu in med ulicami, ki dišijo po umirjenosti.
In tako sem si za te dni sestavila seznam kotičkov, kamor bom skočila, da si napolnim dušo in srce. Mestnih drobtinic, ki niso na vsakem seznamu (če pa so, pa vanje hodim s posebnim razlogom) in jih zato ne najdeš na vsakem Instagram profilu. Z veseljem jih delim s teboj – morda prav zato, ker mi pomagajo, da to mesto vedno znova začutim v tisti dobri luči, ki jo zna dati samo London.
Moji londonski kotički
Ena od prednosti življenja v Londonu je brezplačno obiskovanje muzejev in galerij, kar sem, ko sem živela v tem mestu, resnično izkoristila.
Tate Modern – dve sliki, dva trenutka tišine
Eden od mojih najljubših spominov na življenje v angleški prestolnici je bil sprehod iz službe proti domu. Nekje na sredi te poti je Tate Modern, krasna galerija ob reki Temza, v kateri je dom moderne umetnosti. V muzeju sem se ustavila vsaj trikrat na teden in vsakič sem skočila v (mislim, da je bilo) drugo nadstropje. Tam sta sliki dveh mojih najljubši umetnikov – ameriškega slikarja Jacksona Pollocka in argentinsko-italijanskega slikarja Lucia Fontane.
V&A – oda viktorjanskemu duhu mesta
The Victoria and Albert Museum je bil ustanovljen leta 1852 v čast takratne angleške kraljice Victorie in njenega moža Alberta. Muzej danes vključuje 145 galerij in ima pogosto gostujoče razstave, ki dopoljujejo redno zbirko, ki preseg 2 milijona razstavljenih eksponatov. Tukaj je tudi dom oddelka za modo, kjer si lahko ogledaš vezene korzete, nenavadne silhuete različnih modnih obdobij in se izgubiš med različnimi tekstili, kroji in zgodbami žensk, ki so jih nosile.
Kyoto Garden v Holland parku – japonska milina sredi mestnega kaosa
Če mi bo vreme naklonilo trenutek sonca, bom skočila v Holland park, kjer še nisem bila. Japonska je že dolgo na mojem seznamu želja in ostaja neobkljukana, zato bo skok v ta park vsaj mini objem vzhoda in prikupne umirjenosti.
British Library – delovno zatočišče
Ko sem pred letom in pol skočila v London in imela v načrtu, da svoje delovne trenutke preživim v British Library, je moj načrt prekrižal računalniški napad na to institucijo. Zaprli so vse študijske sobe, dostop do arhiva in onemogočili brezžični internet. Čeprav še vedno niso rešili obsega napada, so odprli vrata za tiste, ki želimo delovno okolje iz mestnih kavarn prenesti med knjige, marmor, les in zapiske Leonarda da Vincija. Tu bom verjetno preživela večino svojih dopoldnevov, ko bom urejala delovne obveznosti tedna, ki ga preživljam daleč od domače pisarne. In se tega blazno veselim.
Judd Books – neodvisni knjižni raj
V neposredni bližini British Library se skriva pravi biser med knjigarnami, ki mi ga je konec leta 2023 pokazal moj dragi. Judd Books je second-hand knjigarna, kjer najdeš dobro ohranjene (in poceni) knjige s področja umetnosti in družbenih ved. Jaz sem za nekaj funtov na zadnje tu kupila dve knjigi kratkih zgodb ameriškega avtorja Davida Sedarisa. Knjigarna je do stropa napolnjena s knjigami in prepletena s potkami, ki te vodijo v klet, prvo nadstropje in ... prav izgubiš še lahko, čeprav ni pretirano velika. In na blagajni doživiš tudi tisti pristni angleški humor.
Somerset House – tišina med stebri
Še en kotiček, ki mi ga ni uspelo obiskati med mojim bivanjem v Londonu (na to nisem posebej ponosna, ampak, če povem, da sem živela pet minut od Tower of London in ga še vedno nisem videla od znotraj, potem veš, da sem človek rutin). Vreme bo v tednu, ki ga bom preživela tu, posebej angleško, zato me skrbi, da bo tudi ta kotiček ostal neobiskan.
Luštne kavarne, kjer si med potepanjem po mestu spočiješ noge in privoščiš fino kavo
Monmouth Coffee: najdeš ga na krasnem Borough Marketu ali Covent Gardenu. Priporočam flat white in, če ti znese, tistega na Borough Marketu, kjer lahko izbereš še kakšno od tisočerih slastnih jedi, ki jih pripravljajo ulični šefi.
The Glasshouse Cafe je skrita v vrtnarskem centru blizu Bishop's park v predelu Fulham.
Flat White je majhna neodvisna kavarna na Berwick street v Sohu. Blizu je tudi The Photographers Gallery, kjer si med uživanjem ob dobri kavi lahko ogledaš tudi aktualno razstavo fotografij.
Kavarno Attendant najdeš v centru predela Fitzrovia, samo pet minut od prepolnega Oxford Streeta. To kavarno so postavili v nekdanji viktorijanski moški WC.
V Marylebone predelu pa lahko kavo spiješ v Omotesando Koffee kavarni, kjer ti bodo pripravili kavo po japonski minimalistični natančnosti.
Knjigarne
London ima ogromno knjigarn in mojo najljubšo sem že omenila. Lahko pa skočiš še v Shoreditch, kjer najdeš Brick Lane Bookshop (potem ti priporočam, da se na tej ulici ustaviš in privoščiš curry v eni od restavracij), v Hackneyju lahko med raziskovanjem predela skočiš še v The Broadway Bookshop, ki ima skrbno izbran izbor knjig. V Notting Hillu obišči Lutyens & Rubinstein, kjer boš imela knjige dobesedno nad glavo in Hatchards, najstarejšo mestno knjigarno v Piccadillyju.
Mimogrede, če iščeš večje knjigarne, kjer je več ponudbe, potem je Foyles na Charing Cross vedno prava izbira.
V predelu West End lahko najdeš tudi Cecil Court, ki mu pogosto rečejo kar Booksellers' Row. Tu boš našla številne antikvarjate in specializirane knjigarne.
Tokrat imam željo skočiti še v Little Venice, da se sprehodim med kanali blizu Paddingtona, v nedeljo bom skočila na Columbia Road Flower Market in mogoče si bom ponovno privoščila vožnjo z ladjo po Temzi od Greenwicha do Westminster.
Izgubljanje po moje
London je mesto, ki te lahko vsak dan znova preseneti. Tudi ko misliš, da ga poznaš, ti izza vogala pomaha z nečim, česar nisi nikoli opazila - ali si prej nisi dovolila opaziti.
V teh dneh se trudim hoditi počasi. Ne toliko zaradi utrujenih nog (čeprav bi tudi te imele kaj povedati), temveč zaradi želje, da opazim več. Vonj v pekarni, svetlobo, ki pada čez okensko polico knjigarne, pogovor dveh neznancev, ki te za hip spomni na domače. Hodim, kot da sem tukaj prvič. In hkrati kot da sem se vrnila domov.
Če boš kdaj skočila v London - ali v katerokoli drugo mesto - pojdi po svoje. Odkrij klasične kotičke, a si dovoli si tudi izgubljati. Zgrešiti postajo. Piti čaj ob enajstih dopoldne. Pisati razglednico brez posebnega razloga. In početi stvari, ki jih doma nikoli ne počneš.
Če te bo London pozdravil tako, kot je te dni mene, mu samo prikimaj v pozdrav. In stopi naprej – z dežnikom v torbi, s knjigo v roki in z odprtim srcem.
